Delo v nadaljevanju
2. 3.- 2. 5. 2023
Mestna galerija Ljubljana
Obstaja prihodnost, ki je predvidljiva, programirana, načrtovana, predstavljiva. Obstaja pa tudi prihodnost, ‘l’avenir’ (prihod), ki se nanaša na nekoga, ki prihaja in katerega prihod je popolnoma nepričakovan.
Jacques derrida
Jasna Hribernik je slovenska filmska režiserka in intermedijska umetnica, ki deluje na področju videa, dokumentarnega filma, video/svetlobnih instalacij in objektov ter intervencij v prostoru. Po dolgoletni mednarodni kareieri se tokrat predstavlja s samostojno razstavo, kjer so na ogled najnovejša dela postavljena ob bok izbranim in za to razstavo na novo reprezentiranim starejšim delom, ki skupaj kažejo na neko pretočnost in kontinuiranost umetničinega delovanja, od njene najnovejše produkcije, ki nosi naslov Su.Persenso.ry, 2021/22 pa vse do njenih najzgodnejših in najbolj znanih video del, kot napr. Stopnišče, 1992.
Umetnost Jasne Hribernik predstavlja stičišče biologije, ekologije, arhitekture in vojne konstante. Dokumentarističen in raziskovalni pristop rezultira v bogatih likovno svetlobnih video delih in prostorskih interpretacijah. V vsakem delu, kot umetnica režiserka vedno premišljuje tudi o moči gibljivih podob in relativnosti časa. Lahko bi rekli, da imajo njena dela počasen ritem, ki kot neko nasprotje zunanjemu svetu in hitro minljivim medijskim podobam za gledalko ustvarijo kontemplativen prostor, kjer preko emancipatorne vloge umetnosti in sporočila, ki ga na nas naslavlja umetnica, lahko premislimo o vlogi sodobnega človeka v svetu množičnih podob in prekomerne produkcije.
Skupni povezovalni element je najpogosteje dejavnik minevanja, uničenja in transformacije, bodisi narave in družbe bodisi arhitekturnih oblik. Njena zmožnost in kvaliteta pripovednih dimenzij njenih del zagotovo temeljita na nekakšni aluzivnosti podob, ki pričajo, denimo, o propadu megalomanskih načrtov, novonastalih ekosistemih, ki vegetirajo na njih, in o regeneraciji, ki je ni mogoče nadzorovati. Po mnenju avtorice je tako tudi z obdobjem antropocena, ki ga je povzročil človek, a ga ne more nadzorovati.
Tomislav vignjević
Ko je kuratorica Mestne galerije Barbara Sterle Vurnik povabila Jasno Hribernik v Mestno galerijo z idejo o pregledni razstavi, je umetnico zanimalo predvsem pokazati nova dela. Sama pravi, da ko nekaj konča, gre dalje. Zadnji dve leti je razvijala projekt Su.Persenso.ry in ga prvič “sekvenčno” predstavila v Mestni galeriji kot večmedijsko instalacijo, dvokanalni videoprostor in videoskico, v dveh nadstropjih galerije. Delo govori o nedokončanih urbanih ruševinah, o prihodnosti kjer nenazadnje vedno zmaga biotska raznolikost, v smislu, da še tako močne betonske in druge konstrukcije človeka, v določenih pogojih lahko premaga narava in enostavno preraste beton. Betonska džungla se lahko ob umiku človeka spet spremeni v pravo džunglo. Prav zanimivo je ob tem primerjati dejstvo, da se je biotska raznovrstnost in regeneracija narave močno povečala v času, ko je svet obstal zaradi pandemije. Tudi narava ima koloniazatorsko moč, pravi umetnica.
Postavitev Su.Persenso.ry se začne v pritličju s projekcijo mikroskopske povečave mikroorganizmov, ki poleg bujne vegetacije naseljujejo nedokončane objekte. Po vsej razstavi umetnica med novonastalo produkcijo Su.Persenso.ry umešča neke vrste otoke, dialoške točke s katerimi prikaže svoja pretekla dela. Tako je v eno od sekvenc projekta Su.Persenso.ry vključen umetniški video Ballabende iz leta 1992. Če Su.Persenso.ry govori o relativno neuspelih arhitekturnih projektih in ruševinah, pa Ballabende govori o rušenju hiše umetničinega dedka. Ravno takrat je namreč umetnica prvič vzpostavila odnos z minljivostjo zgradbe.
Na ruševine vedno gledamo kot na arheološki ostanek, lahko pa jih vidimo tudi kot prihodnost zgradbe, saj bo potencialno vsaka zgradba nekoč ruševina. (Jasna Hribernik)
Eden bolj pomenljivih projektov na razstavi je Krvo-tek, večmedijski projekt, ki govori o krvavih krivicah naftnih nahajališč. V tem projekti umetniča po principe znastvenega labiratorija mena cri in nafto. Nihče od širokega kroga umetničinih sodelavcev ni natančno vedel, kaj se bo zgodilo, ker nihče še ni imel izkušnje z mešanjem krvi in nafte. Z znastvenico Andreeo Oarga Mulec sta ugibali, ali bo kri v mešanici ostala vidna in je res so delci krvi ostali vidni. Dobesedno in preneseno torej lahko rečemo, da kri v nafti vedno ostane vidna.
Potem je tukaj še delo Šum fotonov, kjer v nizu kratkih posnetkov fotonski šum zamegli skupino hodečih beguncev. Če instalacija Krvo-tek s prikazanim postopkom destilacije krvi in nafte neko agresijo obravnava konceptualno, video Šum fotonov tragiko političnih in vojnih migracij obravnava dokumentaristično. Obe umetniški deli pa nosita v sebi nek element minljivosti, ki je podobna minljivosti tragedij, od katerih nismo oddalejni samo preko različnih medijskih vmesnikov, ampak tudi geografsko in nenazadanje slej ko prej tudi časovno.
Prav zato so take razstave pomembne – saj se nam zaradi likovno-simbolnih-emocionalnega naboja zarežejo globoko v spomin in se še dolgo potem, ko smo zavestno že na marsikaj pozabili, prižigajo in oglašajo kot svetilniki prihodnosti, ki se lahko konča tudi drugače. Ne samo s podobo konflikta in neuspelih projektov, ampak z zmago narave, v kateri ne bo vladal človek, ampak bomo vladala vsa živa in (neživa) bitja skupaj. To pa ni nemogoče, resda pa je potrebno močno zavedanje o naši neizbežni prepletenosti in povezanosti in medsebojnem vplivu, zavedanjem da ima vsaka posledica svoj vzrok in obratno – ne zgolj na subjektivni ravni, ampak predvsem na širši, družbeno-politični ravni. Vesolje je večno, po mojem prepričanju pa je tudi življenje večno, čeprav navidezno redko. Vsaj tako, kot ga poznamo mi. Zato je še kako potrebno opozarjati na njegovo moč, ki je do sedaj premagala še tako veliko vojno – bodisi maha z betonom, divjega rastja z ruševino, človeka s sočlovekom, ali sesalca z meteorjem.