14. 4. – 7. 5. 2023

Galerija Vžigalica

Potujoči razstavni cikel Ljubljana se klanja Sloveniji tokrat preko umetniške produkcije predstavlja mesto Jesenice, ki je bogato s svojo industrijsko zgodovino; železarna Jesenice je bila znana po vsej Jugoslaviji in tudi širše. Danes so Jesenice sončno mesto na prisojni strani, pod Alpami, nekoč pa je bilo mesto sivo in ne vem  kako, a delovalo je kot, da je geografsko na osojni strani. Ob tem se spomnim eseja, žal je nemogoče najti natančen vir, v katerem je neki umetnik iz Madžarske opisoval svojo izkušnjo sivine iz časov hladne vojne in železne zavese. Spominjal se je, da, ko si se nekoč vozil po vzhodni Evropi je bilo vse obarvano sivo, ni šlo samo za vreme, tudi narava, ljudje, različni gostinski, industrijski in drugi obrati, hiše itd. vse je bilo zavito v turobno meglico sive barve. Kakor hitro si prečkal mejo in se znašel bodisi v Avstriji, Nemčiji ali Italiji pa je vse zaživelo v živopisanih sončnih barvah. Osebno razumem to kot posledico kvantne percepcije, moč subjektivne percepcije stvarnosti, ki transformira objektivno stvarnost.

Na razstavi, ki jo je kurirala Jeseničanka Lara Mejač razstavljajo umetniki in umetnice različnih generacij, vsi pa so z Jesenicami življenjsko povezani, nekateri so tam preživljali otroštvo, drugi so tam rojeni, tretji pa tam živijo. Predstavljajo se Jaka Gasar, Miran Mohar (IRWIN), Ema Klinar, Tanja Radež in Helena Tahir. Avtorji in avtorice uporabljajo medije kot so fotografija, risba, slikarstvo in prostorska instalacija. Skozi te medije predstavljajo Jesenice čez prizmo nostalgije, osebnega spomina, družinske in oralne zgodovine, pokažejo tako stereotipen kot tudi drugačen pogled na Jesenice. 

Jaka Gasar je fotograf, ki že več kot deset let fotografira Jesenice. V seriji fotografij prikazuje različne dogodke in trenutke iz življenja lokalnih prebivalcev, vse skupaj pa je oplemeniteno z njegovim doživljanjem mesta. Gasar, ki je Ljubljančan je z mestom Jesenice povezan preko staršev, saj je njihov rojstni kraj, kamor so kot družina veliko zahajali v Gasarjevem otroštvu. Fotografije prikazujejo vznesenost navijačev hokejskega kluba Jesenice, delo v jeseniški železarni, muslimansko skupnost, mestno kopališče ipd.

Ema Klinar je slikarka, ki je v Jesenicah živela vse do začetka študija. Ukvarja se predvsem s portretnim slikarstvom. Za model uporabi kar fotografije svojega lastnega obraza, na katerem prepoznamo neko tesnobo, občutke ujetnosti in željo po eskapizmu. Sama pravi, da ima do Jesenic že od nekdaj ambivalenten odnos: vedno se ji je namreč zdelo, da jo omejujejo, ji zakrivajo pogled, hkrati pa še vedno predstavljajo njen dom, v katerem se skrivajo dragoceni spomini.

Miran Mohar, ki ga vsi poznamo kot člana skupine Irwin je na Jesenicah odraščal. Tokrat predstavlja slike v katerih se izrisuje umetnikov odnos do mesta, v katerem je odraščal. So preplet različnih tehnik in materialov, vse pa so okvirjene s prepoznavnimi okvirji s kotniki (značilno za skupino Irwin), poudarjajo pa neizbežnost ideologije, katere elemente lahko prepoznamo vedno in povsod, tudi v umetniškem delu. 

Oblikovalka in vizualna umetnica Tanja Radež iz Ljubljane je prav tako odraščala na Jesenicah. Pravi, da je dom tam kjer so poleti njena zimska oblačila ter pozimi poletna,in tam kjer raste hrast, pod katerega bodo po smrti lahko položili njen pepel, prah in strah. Zanjo so Jesenice mistično mesto, v katerem ni prav ničesar izjemnega, le večji meteorit je nekoč pristal na Mežakli … So mesto, po katerem ni mogoče krožiti, lahko le hodiš levo ali denso, dol ali gor. Razstavljeni so različni predmeti, ki jih umetnica povezuje s svojim otroštvom na Jesenicah.

Akademska slikarka Helena Tahir skozi sodobno grafiko raziskuje klasične grafične tehnike in motive pogosto išče prav v preteklem času. Če je grafika neka osnova pa se prav preko grafike umetnica poslužuje tudi drugih tehnik, kot so risba , fotografija in slikarstvo. Tudi v seriji odličnih risb na temo Jesenic umetnica združuje subjektivni pogled, realistične prizore in nostalgične spomine. Za referenco je umetnica uporabila svoje stare fotografije, ki jih je posnela v blokovskem naselju, kjer je odraščala. Končni rezultat so risbe subjektivnega realizma, z močno emocionalno kontacijo, kjer industrijsko okolje kriči tako od bolečine kot od lepote.

Fotografija zgoraj: Jaka Gasar, Jesenice, 2023, copyright Jaka Gasar & Dnevnik