22. maj–17. junij 2023
svetlobna instalacija Pod Trančo
Helena Tahir kot predstavnica mlajše generacije umetnic raziskuje formalne in vsebinske možnosti grafičnih in slikarskih tehnik. Njena dela, ki temeljijo na preizpraševanju in eksperimentiranju s tradicionalnimi in klasičnimi umetniškimi tehnikami imajo neko digitalno atmosfero in tehno vibracijo.
Če poenostavljeno umetniškim delom Helene Tahir rečemo kar slike (čeprav gre za raznovrstne tehnike) moram izspostaviti umetničino razumevanje razstavnega prostora. Prostor na razume samo znotraj običajnih razstavnih koordinat, v smislu stene na levi in na desni, ampak kot sferičen prostor, znotraj katerega obstaja vse hkrati: levo, desno, zgoraj, spodaj, spredaj, zadaj, center, periferija. V kontekstu takšnega razumevanja prostora tudi ne razstavlja slik oz. grafik zgolj tako, da jih obeša na steno, ampak jih na raznovrstne načine umesti v prostor. Uporabi bodisi tla, galerijske kote, odmik od stene, jih obesi iz stropa, ipd.
Na Svetlobni gverili je predstavila niz grafik Vmesna stanja in z njimi “zgradila” kompozicijo, ki spominja na mural. Helena Tahir 2-D razume več-dimenzionalno in tudi javni prostor razume kot kot nekaj fluidnega in živega, kjer sobivanje pogledov in perspektiv kot postopek materializacije stvarnosti aktivno vključi v svoje delo. Navidezno še tako minimalistična gesta močno spremeni gledalkino percepcijo prostora, posredno pa tudi časa, saj medtem ko ukrivimo prostor, ukrivljamo tudi čas. Oboje skupaj namreč tvori prožno opno prostor-čas.
Po drugi strani pa razumevanje prostora pogojenega s percepcijo lahko povežemo tudi s feministično teorijo, saj je prav ta opozorila na to, da posameznice (tudi kot predstavnice različnih družbenih skupin) drugače doživljajo in občutijo fizični prostor, pa naj bo to družbeni, skupni, javni, osebni ali politični prostor. Če uveljavljen in tradicionalno usmerjen pogled na prostor figurativno označimo kot patriarhalen, potem je razumevanje prostora, v katerem je zabrisana meja med centrom in periferijo, med zgoraj ali spodaj, med ospredjem in ozadjem parafraza feminističnega razumevanja stvarnosti.
Ozrimo se še na vsebinsko sporočilnost 2-D umetnosti Helene Tahir. Poslužuje se tehnike plastenja podob. V vsaki “sliki” je združenih več motivov, vse je obenem prisotno, istočasno v ospredju in v ozadju. Slike niso ploske, imajo globino in pogled v notranjost, vsi motivi na sliki so enako poudarjeni. To umetnica doseže bodisi z enotnim barvnim spektrom (modre slike, sive risbe s svinčnikom, ipd.); v primeru Vmesnih stanj pa z osvetljevanjem cikla grafik -> murala uporabi RGB svetlobo, ki na podobah s prižiganje in ugašanjem povzroča neposredne spremembe: kdaj, kako in kaj se znajde v ospredju oz. v ozadju. Pri Heleni Tahir fascinira tudi to, da pravzaprav realno in materialno, ki nas obrkroža ni samo to kar vidimo v nekem trenutku. Vsa sedanjost je namreč obenem tudi preteklost in prihodnost in zato je sedanjost ukrivljena tako ali drugače, odvisno od tega kdaj gledamo in kdo gleda. Nikoli nihče ne vidi vsega popolnoma enako. Vsakič ko bomo gledali grafiko, sliko ali kolaže Helene Tahir jih bomo videle drugače. Odvisno od časa, prostora in pogleda je, kateri motiv na sliki bo stopil v ospredje.
Torej tako kot pri veličastni sliki Mona Lise, kjer se je enako številko ekspertov ukvarjalo z mistično figuro ženske v prvem planu po eni in s sfumato ozadjem po drugi strani, nam tudi pri Heleninih delih pogled kroži po vsej sliki. Umetnica vrsti različne podobe – od otroških portretov do nekih apokaliptičnih arhitektur in čeprav motivi prihajajo iz njenega osebnega življenja, se zdi kot da izseke iz situacij na njenih slikah najdemo povsod po svetu. Prav tako imajo njene slike močan emocionalni naboj, ene so sicer subtilne, druge bolj kričeče in zahtevne, a zagotavljam vam, da vas nobeno Helenino delo, če vam je vsaj malo všeč to, da se vam pogled ustavi na sliki, ne bo pustilo ravnodušne.
Nenazadnje je Helenin svet kvantni svet, kjer ni ločnice med polnim in praznim prostorom in kjer pogled in gledalka določata, kako in kaj bosta pravzaprav videla v tem kar gledata. Prav to izraža aktualnost njenega dela: od nas je odvisno kaj bomo videli, gledali in kako bomo sodili podobe medijev, ki nas obkrožajo, tako od masovnih, kot do partikularnih. Helenina slika ni samo kolažiran in sekvencioniran pogled na svet, ampak je sodobno razumevanje realnosti in vesolja, katerega del smo vsi in vse.
Instalacijo tvori niz večbarvnih digitalnih grafik, ki so v prostoru izobešene po plasteh in so izmenično osvetljene z RGB-svetlobo. Ta z barvnimi plastmi v prikazanih motivih reagira na način, da jih dodatno poudari, spremeni ali celo izniči. Tako se statične in celovite podobe v temi razdrobijo na žareče fragmente, ki s svetlobo ritmično utripajo in na trenutke vzbujajo občutek gibanja. Grafike na tekstilu temeljijo na risbah, ki jih je umetnica predhodno digitalizirala in skolažirala v gostobesedne in vizualno nasičene pripovedi. Njihova vsebina temelji na avtoričinih izkušnjah multikulturnosti ter življenja v diaspori. Motivom, ki jih je črpala iz različnih arhivov in družinskega albuma, je s pomočjo kolažiranja in mešanja odvzela prvotne kontekstualne sledi in jih preoblikovala v domišljijske prizore, v katerih se nedoločljive in hkrati znane podobe impulzivno sestavljajo v nove časovne in prostorske razsežnosti.
Svetlobna gverila
Fotografija zgoraj: Helena Tahir, Vmesna stanja, 2023, copyright Svetlobna gverila & Helena Tahir