14. feb. – 24. apr. 2023
Galerija Cankarjevega doma
Umetnico Klavdijo Jeršinovec sem zasledila že leta 2019, ko je prejela nagrado Bienala neodvisnih v obliki samostojne razstave v Galeriji Kortil na Rijeki.
Umetnica me je že takrat presenetila s svojim minimalističnim avtorskim izrazom, osredotočena je bila predvsem na grafiko in na male formate, uporabljala pa je samo črno barvo.
Tokrat se v Galeriji Cankarjevega doma predstavlja s svežo serijo slik, ki navdušujejo s svojim monokromatskim videzom, kjer vsekakor velja manj je več.
Umetnica uporablja predvsem črno barvo in njene slike, če izhajam iz paradigme kvantne umetnosti, dobro ponazarjajo mikro svet kvantnega polja. Čeprav črne, ne gre za enoplastno črnino, umetnica namreč črnino sekvencira in nam ponuja pogled v nek ritmičen, gibljiv svet, kjer metronom meri neskončen čas, vmes pa ga prekine dogodek, neka barvna “nota”, barvni ornament. Barvni element lahko po analogiji primerjamo z vibracijo v kvantnem polju, ki je nenazadnje tudi materializacija same stvarnosti. Če po eni strani Klavdijin svet monokromatske ritmične reliefne črnine s simetričnimi barvnimi eksplozijami primerjamo z mikro svetom kvantnih polj, pa po drugi strani lahko njena dela primerjamo tudi z makro svetom, kjer vladajo tako črnina vesoljskega vakuuma, kakor tudi svetlost supernov, raznobarvnih vesoljskih meglic in pisanost galaksij.
Ob opisanem seveda začutimo, da umetnico ne zanima golo življenje, ki jo obkroža bodisi preko monotonega vsakdana ali preko masovno-medijske-blaznosti. Veliko bolj kot to jo zanima kaj je pravzaprav človeška zavest, kako deluje, kaj je čas in kaj je vesolje, katerega del smo. Po mojem mnenju prav to raziskuje Jeršinovec, pa če gre za zavedni ali nezavedni proces. Nekoč sem pisala o tem kako je zadnja velika religija, ki se je vzpostavila v našem svetu, torej muslimanstvo, kar se tiče upodabljanja božanskega, še najbolj napredno, saj boga ne upodablja več s podobo po meri človeka, ampak božanstvo upodobi kot vzorec, silo, polje, sekvenciranje, melodijo, oz. kot vibracijo (ozrite se po vzorcih v največjih mošejah in zdelo se vam bo kot da gledate op-art, nekaj živega kar trepeta, vibrira, migeta).
Enako se dogaja ob pogledu na slike Klavdije Jeršinovec – čeprav minimalistične, večinoma črne, a z veliko gibanja, ki ga umetnica doseže z reliefnimi potezami in z igranjem z raznoterimi odtenki črne, v nekem simetričnem metronomskem zaporedju. Na ta način slike predstavljajo živo materijo na mikro nivoju in živo vesolje na makro nivoju. To pa še ni vse – v njih je “konzervirana” osnovna sila entropija, slednja poganja vesolje, prostor, čas in umetničine slike, čeprav na videz abstraktne, črne in “mrtve” so še kako žive. Govorijo o najbolj osnovnih in aktualnih vprašanjih o tem kdo smo, od kod izhajamo in čemu v resnici pripadamo?
Velikokrat mi postavijo vprašanje, zakaj črna? Morda zato, da ponazorim temačnost časa, praznino? Pa je moje mnenje ravno nasprotno. Črna je v primerjavi z belo polna, zapolnjena. Ima težo, ima vsebino. Predvsem pa ima edina to moč, ki jo želim prenesti v svoja dela. Trendi pridejo in grejo, dobra dela pa nosijo v sebi moč, ki je večna. To je tisto, kar iščem. Tudi zato v poplavi kričečih podob in družbi spektakla svoja dela namerno puščam preprosta. Edin presek črne je vnos primarnih barv z namenom dodatka simbolizma in razgibanosti kompozicije. Delo na platnih je vedno disciplinirano, tu ni prostora za večje napake.
Klavdija Jeršinovec
Fotografija zgoraj: Klavdija Jeršinovec, Sužnji trendom, 2023, copyright Klavdija Jeršinovec