7.1. – 31.1. 2020
Uršula Berlot, Gašper Capuder, Barbara Drev, Mitja Ficko, Rok Horvat, Staš Kleindienst, Aleksij Kobal, Zmago Lenárdič, Irena Romih, Jože Slak – Đoka, Ana Sluga, Andraž Šalamun, Jure Zadnikar
V Equrni ponovno poteka briljantna slikarska razstava za konec sveta, a kot vemo vsak konec sveta lahko pomeni tudi nov začetek. Razstava je pregled aktualne, lanskoletne produkcije skupine slovenskih umetnikov več generacij. Ob mlajši generaciji, najdemo tudi starejše, skupno pa jim je to, da so vsi bolj ali manj posvečeni slikarstvu. V času 3 in več dimenzionalne umetnosti, pogojene s kontekstom ali tehnologijo so slikarske razstave v galeriji Equrna še kako aktualne, saj slika kot eden najbolj tradicionalnih umetniških medijev ostaja v domeni večnosti – prav zaradi neposrednega ustvarjalnega procesa, kjer zgolj s pomočjo spretnosti človeških rok zamrznemo trenutek, misel, idejo in/ali gibljiv zunanji svet.
Slikarske podobe, ki so prikazane na razstavi predstavljajo tako statičen kot aktiven svet. Čeprav slike niso bile narejene na neko specifično temo, jih je pod naslovom Apokalipsa združil kurator in vodja Galerije Equrna Arne Brejc, ki pravi: “Ko sem opazoval nekatera dela, sem opazil, da se je začel subjekt – torej tako slikar kot človek oziroma individuum, ki je bil doslej po mojem mnenju vedno v ospredju raziskovanja slikarstva – s platen umikati. V ospredje je stopil objekt, zato so te slike postale nekoliko bolj hladne, vsaj iz moje perspektive, ki izhaja iz modernistične vzgoje. Seveda se to ni zgodilo zgolj v letu 2019, ta sprememba se že nekaj časa nakazuje, vendar je bil pri postavljanju te razstave šele letos ta razkorak tako očiten, da se mi je zazdelo, da ga je treba jasneje izpostaviti. Ta sprememba v slikarstvu se mi je navsezadnje zdela tako zanimiva, da sem jo razumel kot razodetje, odstiranje, kar so tudi pomeni besede apokalipsa. Nobena od teh slik namreč ni bila ustvarjena z idejo o koncu sveta.”
Tako slikarstvo, kot tudi pričujoča umetniška dela vedno izhajajo iz in predstavljajo sedanjost. Sedanjost ima pri slikarstvu še neko posebno konotacijo, saj je proces slikanja vedno ustvarjanje v živo. Katerikoli slikarski način uporabljaš, gre za živ ustvarjalen proces, ki je neposreden, minimalističen in trajajoč – predstavlja povezavo najmanj dveh organov – torej možganov in rok. Ni tako preprosto, mestoma proces ustvarjanja zaobjema še druge kreativne procese, a nekako se začne in konča pri roki, kot podaljšku mišljenja. A Einstein trdi, da ves čas obstaja hkrati in sedanjost je kot nek privid, nekaj prehodnega, ki je obenem tudi preteklost in prihodnost. Slikarska dela na razstavi zgolj navidezno obravnavajo neko prihodnost, a v bistvu se konec sveta ali odkritje/razodetje že dogaja. Če nas po eni strani obkroža veliko dejstev, ki pričajo o petem velikem izumrtju živih bitij, nam antropocen prinaša neko novo revolucijo – revolucijo zavesti in moči zavedanja. Izhajajoč iz kvantne paradigme je ključnega pomena kaj mislimo in kako, saj kot vemo na mikroskopskem nivoju pravzaprav realnost že upravljamo z mislimi (primerjaj z Double Slit eksperimentom) in najpomembnejše vprašanje sodobnega časa se zdi: Zakaj, kaj in kako sploh misliti? Svet atomov je prazen prostor in misli nadzirajo kvantno polje realnosti, tako da neposredno vplivajo na kvantne dogodke, ti pa rezultirajo v obliki naše materialnosti. Od tukaj revolucionarna moč zavedanja in pomen mišljenja, ki se vse bolj prebijata in prihajata v ospredje v obliki vseobsegajoče teorije obstoja.
Zato, če si še enkrat dobro ogledamo razstavo, v kateri ni več toliko človeka – subjekta – ampak več tega kar ga oz. nas obkroža – lahko vidimo stvarnost, ki ni mračna ali temna, ampak svetla, pisana in prepojena z neko slo po večnem obstoju živega. Kaj pa je sploh živo?
Vse: predmeti, narava in človek, v ozadju. Pri čemer ravno v antropocenu ne zaznavamo več otipljivih in jasnih ločnic med človekom, tehnologijo in stvarnostjo – vse skupaj namreč tvori nek bio-hi-tech klobčič bolj ali manj otipljive realnosti. Tudi v kvantni mikrosferi ni razlike med subjektom, objektom, in / ali biologijo – stvari, predmeti, tehnologija, vesolje, človek, živali in rastline tvorijo eno dimenzijo, to realnost in vse skupaj je povezano v mreži vzrokov, posledic, dogodkov, sosledij, akcij in reakcij. Thomas Nagel nas v filozofskem eseju Absurd spomni, da ima človek tendenco, da iz misli o veličini prostora in časa prehaja k mislim o nesmislu našega obstoja. A to je past absurda, v mikro resnici pa je veliko bolj pomembno, da resnično pazite in opazujte sebe kaj in kako mislite, ter kaj in kako slikate. Vse to namreč vpliva na to kdo in kako je, smo in so bili in nenazadnje tudi bomo.