22. 2. 2021–11. 4. 2021

Mestna galerija Ljubljana

V Mestni galeriji si med 22. februarjem in 11. aprilom 2021 pod kuratorsko taktirko Barbare Sterle Vurnik lahko ogledamo razstavo kiparja, arhitekta in profesorja Jožeta Baršija z naslovom Učenje in pozabljanje. Razstava je nadaljevanje umetniškega opusa, ki ga je Barši predstavil v Galeriji P74 z naslovom Spominjanje in pozabljanje leto dni prej. Učenje in pozabljanje je najbolj obsežna razstava umetnikovega dela po letu 2013.

Barši je arhitekt in kipar, a v zadnjih letih je postal bralec -> aktivist -> performer. Tukaj aktivist pomeni, da bere odločno, premišljeno in izbrano. Je kot bralec performer, pri čemer performativnost ni nujno javna akcija, ampak neko telesno in miselno udejanjanje, ki ne pomeni samo tega kar vidimo, torej ne gre samo za telo, zlasti pri Baršiju gre predvsem za misel in mišljenje. Ali si v Baršijevih delih lahko predstavljamo mišljenje in misel kot umetniški izraz, ki je zamenjal ustvarjanje in delovanje z golimi rokami? Po koncu ogleda razstave se zdi, da se branje, ki je neke vrste najbolj nematerialna umetniška gesta, materializira znotraj vsakega posameznika in tako doseže nepredvidljive, a otipljive posledice v materialno – realnem.

Če smo nekoč pri umetniku lahko spremljali materialiazirine objekte (kot so prostorske instalacije oz. arhitekture – There are many answers to the question about why to grow vegetables, Beneški bienale, 1997 in Hiša v Mali galeriji, 2001) se sedaj lahko vprašamo kako v galeriji predstaviti branje, teorijo, filozofijo, spomin pa tudi pozabljanje. Umetnik se odloči za dokumentarno postavitev, spominjanjoč na razstavne projekte skupine Fluxus, ki gledalca razstave spremeni v raziskovalca, v nekoga, ki se sprehaja po labirintu besedil, opomb, posameznih besed, zapiskov in časopisnih člankov – ter tako odkriva filozofijo, literaturo in raznotero zgodovino berljivega. Ne gre za likovnost objekta, ampak za likovnost besedila. Gledalec postaja neposredno aktiven in posredno so-ustvarjalec  – saj šele umetnik in bralec skupaj ustvarita miselno magnetno polje – kjer sporočilo, misel in mišljenje obeh skupaj – nosita potencial družbene spremembe – ne toliko na zunaj, ampak prvinsko, od znotraj. Dogaja se začasna transformacija subjekta, ki ima potencial trajne transformacije tako posameznika, preko njega pa tudi družbe. Nehote se spomnimo Rodenovega misleca – pri čemer, pa se Barši in Baršijev bralec/obiskovalec dozdevno bolj kot on zavedata svojih potencijalov, saj ne gre več za pasivnega zamišljenega bralca/misleca, ampak veliko bolj za postajanje aktivnega raziskovalca.

Razstavo – labirint sestavljajo postaje, ki so kot vstopne in izstopne točke v posamezne miselno-bralne dogodke. Ti dogodki so predstavljena besedila, ideje, teorija in filozofija. Prične se s predstavitvijo ključnih točk znanja, ki je Baršija do sedaj najbolj zaznamovalo in inspiriralo. Te točke so označene na zemljevidu, kjer ne vidimo samo krajev, ampak tudi imena ljudi, s katerimi je umetnik na tak ali drugačen način sodeloval, v obliki dialogov, obojestranskega učenja, ali zgolj inspiracije. 

Različna besedila niso predstavljena linearno ali dobesedno, ampak kolikor mogoče vizualno. Zapiske s svinčnikom, še posebej tam, ko visijo na steni lahko gledamo kot risbe, knjige v vitrini ipd. pa lahko dojemamo kot kiparske objekte. Na stenah visijo plakati v svežih barvah; na njih najdemo osem avtorskih besedil, ki so povezana z zemljevidom z oznakami umetnikovih vrelcev znanja. Skozi vso razstavo se vlogi učenca in učitelja, avtorja, bralca in gledalca prepletajo in izmenjujejo. Kot obiskovalka-bralka-gledalka se znajdem v vlogi misleca, so-ustvarjalca in na nek način sama s svojimi mislimi ob besedilih postanem živ umetniški dogodek, del razstave, ki je brez mene le kup besed in papirja. Šele bralka s svojim aktivnim branjem poustvari smisel, moč in spremembno, ki jo je občutil umetnik, ko je on nastopal v vlogi raziskovalca, teoretika in filozofa. V skladu s tem Barši ni v poziciji vednosti in dosledno ohranja neko pretočnost in fluidno pozicijo med učencem in učiteljem. Reprezentacija razstavnega opusa je polna drobnih na videz nepomembnih detajlov in z vključitvijo spreganja španskih glagolov, otroških knjig in drugih vsakdanjih predmetov umetnik poudari samoinciativno, nezavedno in neinstitucionalno učenje. To govori tudi o angažiranem bralcu, ki ni nekdo tam, ampak smo to vsi mi. Oranžne blazine za sedenje v zadnjem delu razstave poudarijo to neinstitucionalnost miselnega procesa učenja, a zdi se da referenca na Don Kihota nikakor ni nek cinični citat nemoči, ampak prej obratno – zastopa boj z vetrnicami, ki je še vedno boj – in vsako branje nekega izbranega besedila nosi oz. predstavlja lahko začetek (ali konec) boj-a, ki že sam po sebi lahko obrodi (ali je že obrodil) spremembo. Vsaka sprememba še tako majhna, če jo dovolj ponavljamo, po Deleuze-u lahko pomeni veliko.

Namizne pisalne luči so kot svetilniki, ki opozarjajo in osvetljujejo glavne točke Baršijeve bralske poti. Med mnogimi najdemo Die Bevolkerung Hansa Haackeja, Drugi spol Simone de Beauvoir in seveda najbolj referenčno delo za to umetnikovo ustvarjalno obdobje in sicer paradigmatsko filozofijo, ki je obenem revolucija, umetniško delo in filozofski masterpiece iz 20. za 21. stoletje. Govorimo seveda o delu Razlika in ponavljanje Gillesa Deleuza. Nenazadnje je tudi naslov razstave parafraza te filozofske mojstrovine, podobno pa je Barši naredil že v Galeriji P74, ko je razstavo naslovil Spominjanje in pozabljanje. Če je tam obravnaval opuščeno Plečnikovo mojstrovino Bežigrajski stadion in neposredno pozival, k spominjanju le-te, se tokrat loteva tako osebne kot tudi partikularne družbene zgodovine. Po Deleuz-u se šele s ponavljanjem vzpostavi določena razlika, zato ni odveč, če se vprašamo kaj vse pozabljamo z nenehnim spominjanjem ali obratno kaj vse moramo pozabiti, da se lahko naučimo ali učimo novega ali drugače kako iz starega ali marginaliziranega znanja prebrati in zgraditi tisto novo, ki bo drugačno, bolje, lastno in smiselno za vsakogar in za vse?