23. 11. 2021 – 23. 1. 2022
Galerija Vžigalica, Ljubljana
Stran22: Matej Bonin, Marko Čeh, Karlo Hmeljak, Kaja Kisilak, Anja Kozlan, Neža Mekota, Katja Pahor, Marko Turkuš, Marko Vivoda
V Galeriji Vžigalica je na ogled vizualna izkustvena instalacija multidispliniranega umetniškega kolektiva Stran22. Kolektiv v katerem so združeni posamezniki in posameznice, ki imajo različna ozadja, različne poklice, kakor tudi izobrazbe, povezuje neka ko-naravnana in ko-kreativno so-mišljeniška drža. So bodisi kot pleme ali družina, delujejo pa na vseh ustvarjalnih področjih, tako v sodobni umetnosti, kot v gledališču, plesu, lutkah, literaturi, na radiu itd.
Celostna likovna postavitev Soap Opera se začne že pred vhodom v galerijo in sicer z glasbo, ki v nas vedno nekaj premakne, tako v zavednem kot podzavednem. Ker se člani kolektiva Stran22 ukvarjajo tudi s scenografijo, je tudi vstop v Galerijo zasnovan tako, da se gledalec, ki se znajde znotraj nekega zamaknjenega trenutka obenem preizprašuje kaj ga čaka za vrati galerije.
Ko enkrat vstopiš pa se znajdeš kot na drugi strani. Sama sem se počuila, kot da sem se na drugi strani makro in mikroskopskega teleobjektiva, v svetu po eni strani teorije relativnosti, po drugi pa v svetu teorije kvantne resničnosti in kvantnih polj.
Efekt, ki so ga umetniki dosegli z prostorsko postavitvijo milnega mehurja je neka optimalna prispodoba kaj je v resnici makro realnost in kaj je naše vesolje. Vedno več znanstvenih teorij vidi vesolje kot predimenzioniran milni mehurček, ki se “napihuje” in “spušča” skozi ti. črne luknje. v Multiversu je takih “milnih mehurčkov” še več. Tudi po teoriji relativnosti gravitacija ni neka sila, ampak je pravzaprava ukrivljanje membrane, kjer sta prostor in čas kompozitna zlepljenka.
Nalsednji opomin razstave je vprašanje kako deluje stvarnost na mikro nivoju. Na mikro nivoju je materialnost pravzaprav neko žuboreče polje, ki se imenuje kvatno polje. V tem polju so delci, ki so veliko manjši kot atom, sami po sebi predstavljajo v 90% ali več prazen prostor. Torej kaj je to kar vidimo kot otipljivo in materialno realnost? Obenem je to veliko manj in velko več kot to. Stvarnost je namreč zgolj vibracija, žuborenje znotraj kvatnega polja, neko valovanje, nek mehurček ki kvatno polje “zamaje” – in to “migetanje”, ta milni mehurček, če hočete, se kaže kot stvarnost. Po drugi strani, kot že vemo, na delovanje delcev, ki so lahko bodisi delec bodisi val – vpliva sam opazovalec in od njega je odvisno, kaj se bo z določenim elektronom, fotonom, ali protonom zgodilo. Torej v kvatnem svetu stvarnost ni vnaprej določena, ampak je opazovalec oz. gledalec ta, ki določa kaj, kako in kakšna je stvarnost.
Obe zgoraj omenjeni teoriji o naši stvarnosti pa sta stari že več kot sto let. Sledi teh teorij najdemo v mnogih delih moderne umetnosti, a veliko manj v sodobni umetnosti, ki je v precejšnji meri osredotočena na politično-družbeno teorijo, feminizem in aktivizem ipd. Prav zato menim, da so likovne razstave, ki so usmerjene v ontološko in znanstveno izkušnjo človeškega obstoja in ki se posredno ali neposredno sprašujejo kaj je stvarnost, še toliko bolj pomembne. Tukaj smo vsi povezani in soodvisni, prav tako ni razlik med nami in naravo, vsi smo namreč eno, del fizikalnih zakonov kvantnih polj in teorije relativnosti.
Me je pa ogled te svetlobno izkustvene instalacije spomnil na filme, ki se dotikajo teme vzporednih realnosti, oziroma stvarnosti, kjer je skoraj vse tako kot smo vajeni, da je, ampak samo skoraj… To je recimo film Stalker Andreja Tarkovskega in bolj sodoben film Annihilation Alexa Garlanda. Oba filma govorita o nekem vzporednem ali drugem hipnotičnem svetu, kjer so zakoni stvarnosti drugačni, “zatvikani” in kjer nam ravno ta drugačnost fizikalnih zakonov zastavi najgloblja vprašanja o potencialu in stvarnosti realnosti kot take.
Zame so prav ta vprašanja ena najbolj aktualnih vprašanj sodobnosti. Če bi namreč vsi bili bolj osredotočeni na bistvo stvarnosti in manj obremenjeni drug z drugim, bi tudi družbeno političnega nasilja kot takega bilo manj.
To je pa že neka lahko bi rekli sladka, posvetna želja.
Čeprav z motivom milnice galerijska izvedba Soap Opere resda vzpostavlja preproste pogoje za čudenje, se nikakor ne strinjam z zapisom kolektiva Stran22, ko pravijo da delo Soap Opera “namiguje na žajfnico in na umetniško delo manjše vrednosti z ganljivo vsebino”. Soap Opera namreč preizprašuje, nakazuje in odpira najbolj aktulana vprašanja o tem kdo sploh smo in kaj je realnost, katere del je vse.
Ali nič.
Stran22 je vsekakor odličen kolektiv in prav njihova nepretenciozna pozicija dela čudeže. Zares, pa tudi zahec.
Fotografija zgoraj: Stran22, Soap opera, 2022, fotografija/photo by DK, copyright DK & Stran22