1.9. – 29.11. 2020
Muzej sodobne umetnosti Metelkova
V najnovejšem raziskovalno umetniškem projektu Jasmina Cibic raziskuje pomen političnega darila, ki ga teoretsko označi kot obliko mehke moči. Prav ta mehka moč v politični zgodovini ni bila vedno mehka, saj je bila večkrat nosilec neuspelih političnih in diplomatskih poizkusov korekcij nekih realnih družbeno-političnih situacij. Zagotovo nobeno politično darilo ni zares izboljšalo življenja državljanov morda je začasno zgolj prikrilo politični spor ipd. Največkrat so politična darila bila orodje za spodbujajne vere v nacionalno obremenjeno ideologijo in so kot taka predstavljala podaljšek moči državniške politične elite. Po drugi strani moramo priznati, da so politična darila že sama po sebi mnogokrat prave mojstrovine in da kljub občasni pompoznosti in grandioznosti projektov zaslužijo adekvatno obravnavanje znotraj umetnostne zgodovine.
Umetnica Jasmina Cibic s profesionalno in zahtevno produkcijo ter z izjemnim estetskim angažmajem sicer poudari večnost estetike kvalitativnega umetniškega izraza teh daril, a vsebinsko jo zanimajo moč, zgodovina, vzroki in posledice takšnih daril. Kako so darila vplivala na identiteto evropskega političnega subjekta in kakšen družbeni korektivni obliž so predstavljala v času nemirov in ideoloških političnih bojev 20. st, kaj so pomenila za razmerja moči v času hladne vojne, kako so delovala znotraj diplomatskih krogov Neuvrščenih in kakšne ideologije in politike so reprezentirala v času ustanavljanja svetovnih, predvsem pa evropskih institucij in političnih strank?
Vrhunec postavitve v Muzeju sodobne umetnosti je 20 minutna video instalacija z naslovom Darilo.
Film je posnet na atraktivnih primerih arhitekturnih donacij kot so darilo arhitekta Oscarja Niemeyerja, ki je Komunistični partiji Francije v Parizu postavil modernistično arhitekturno mojstrovino, ali pa Palača Združenih narodov v Ženevi, ki jo je financirala mednarodna skupnost, potem Muzej 25. maja v Beogradu, ki je bil Titovo darilo jugoslovanskim narodom, še posebej jugoslovanski mladini, ali danes žal propadajoča, a veličastna stavba na gori Buzludza v Bulgariji, prav tako poklon naroda narodu.
Temo avtorica v filmu obravnava alegorično in narativo. Trije postulati umetnosti arhitektura, umetnost in ples se pred 4 člansko žirijo potegujejo za oblikovanje idealnega in ultimativnega političnega darila. Komičnost situacije je zavita v skrajno resnost, čeprav so članice žirije obenem sarkastične in emancipirane. Kot predstavnice žirije za izbor darila naj bi določile in izbrale katero darilo bo bodisi povezalo ali razdelilo državljane, zakrpalo političen nemir ali spodbudilo stapljanje z vladajočo ideologijo. Štiri ženske, ki predstavljajo štiri temeljne svoboščine ‒ svobodo govora in izražanja, svobodo veroizpovedi, svobodo pred pomanjkanjem in svobodo pred strahom.
Pred filmom sta na postavitvi v MSMU še dva prostora, ki sta celostno obravnavana in nudita izkušnjo totalne umetnosti skozi dih jemajočo prostorsko instalacijo. Prvi prostor je zavit v rdečo zaveso in rdečo preprogo. Izpod stropa najdemo obešene bobne, ki so poslikani z neuspelimi poskusi oblikovanja primarnega nacionalnega ali institucionalnega simbola – v tem primeru je to oblikovanje reprezentativne zastave za Združene narode. Na otvoritvi so s tolkali na bobnih premierno izvedli glasbene kompozicije, kot so himne in koračnice, ki so služile bodisi vzponu ali pa padcu državniških, institucionalnih ali nacionalnih političnih ideologij in sistemskih formacij. Palači Združenih narodov so glasbene kompozicije podarile različne skupine, pa tudi posamezniki, med drugimi napr. tovarniški delavec s Poljske. S takimi političnimi darili politična elita ne samo, da igra na svoj ideološki mlin ampak ponudi lažno možnost političnega udejstvovanja nepriviligiranemu, ti. običajnemu človeku.
V drugem, temno-sivem prostoru najdemo fotografije vrtnic in štafetnih palic na črnem ozadju. Vrtnice na teh fotografskih tihožitjih so poimenovane po avtorjih – možeh, ki so zaslužni za idejo Evrope: predstavljene so nove, z gensko tehnologijo vzgojene vrtnice, ki so jih “izumili” prav posebej za politično in diplomatsko obdarovanje.
Čeprav so politična in institucionalna darila lahko poskus sodelovanja in mreženja, se je nujno vprašati o posledicah. Marcel Mauss pravi, da darilo lahko interpretiramo kot institucijo, ki presega družbene odnose, saj so darila zasnovana tako da usmerjajo in določajo obnašanje posameznikov, ki so v darilo vpleteni. Roberto Esposito pa opozarja, da četudi ima darilo edino obligacijo v obliki dajanja brez povratnega sprjemanja simultano vzpostavlja odnos recipročnosti, dolžnosti, hvaležnosti in tudi dolga.
Torej temeljno vprašanje in ugotovitev, ki zanima tako umetnico kot gledalca je zakaj, komu, kdaj in katero darilo ter kakšen pomen imajo darila v kontekstu suverenosti države, institucije, nenazadnje pa se moramo vprašati tudi kako elite politične moči z darili manipulirajo svoje državljane? Politično darilo nikoli ni zgolj darilo. Ampak je….kot pravi umetnica, v njem vedno takšen ali drugačen element Trojanskega konja.