16.6. 2020 – 14.3. 2021
na mednarodnem projektu RAZMEJITVE
Koroška galerija likovnih umetnosti je skupaj s Centrom za sodobno umetnost Celje ob 100. obletnici plebiscita na Koroškem pripriavila mednarodni likovni projekt na katerem sodelujejo Tara Najd Ahmadi, Nika Autor, Boris Beja, Ibro Hasanović, Maja Hodošček, IRWIN, Damjan Kozole, Jošt Franko, Mark Požlep. Zaradi pandemije projekt ni bil izveden kot enkratni dogodek – razstava, ampak kot serija posamičnih dogodkov, kjer se je predstavil/-a vsak/-a avtor/-ica posebej.
Eden boljših projektov, ki so bili sproducirani prav posebej za to priložnost je kiparsko-prostorska instalacija, ki kulminira v zgodovinsko-politično-transformativnem perfomansu z naslovom @srcozlom. Boris Beja je eden tistih sodobnih umetnikov, ki konceptualno idejo mojstrsko preplete z visoko estetsko likovnostjo. Gre za monumentalen kiparski objekt, katerega zgodba se ne konča kot tipična zgodba monumentalne umetnosti, zaključi se namreč z veličastnim kresom, kjer umetnik zažge svojo umetnost in posredno s tem aktom dematerializira tisto mejo, ki razdvaja in uničuje. Ob tej akciji se spomnim na impozantno KLF-sko akcijo sežiganja umetniškega dela davnega leta 1994. 23. avgusta omenjenega leta je namreč legendarna glasbena skupina KLF v perfomativno umetniški akciji za naslovom K Foundation Burn a Million Quid na skrivni lokaciji na Škotskem zažgala 1.000.000 funtov, ki jih je glasbena skupina zaslužila s svojim prvim mednarodnim glasbenim hitom.
Če stopim korak nazaj, naj povem, da je Boris Beja skupaj z očetom za to priložnost izdelal lesen kiparski objekt, ki meri približno 2 x 3 m je kot stena, oz. vertikalno postavljem tloris nekega ozemlja z izrezano mejo. Ta meja, ki kot srčni utrip “teče” po sredini lesene konstrukcije je analogna delu meje, ki teče po nekem mikro ozemlju Koroške. Poleg političnega in ontološkega preizpraševanja o meji se umetnik nasloni tudi na lastno izkušnjo, saj se iz otroštva spomni Koroške Slovenije, ki je pristala na drugi strani, v Avstriji, kot obljubljene dežele, kjer se cedita med in mleko, kjer lahko v trgovinah kupiš takorekoč vse, celo Kinder jajčka. Kinder jajčk in še marsičesa drugega v njegovi takratni domovini – Jugoslaviji ni bilo. Umetnik se torej v tem likovnem delu iz leta 1920 (ki ga simbolizira lesena konstrukcija z abstraktno, a natančno vrisano mejo) preseli v pozna 80-ta, v čas enih in drugih, nas in tistih, v čas tik preden so se ojačale nacionalne meje Jugoslavije in povzročile nacionalistično razdejanje in razpad države. Kot velika večina, tudi on ni slutil, da ko mu je teta iz Avstrije prinašala spektakulrano sladkarijo v obliki Kinderjajčka v bistvu to intimno dejanje napoveduje nek nov politično viharni čas, ki bo zarisal nove meje, kjer bodo kmalu Kinderjajčka za vsakim vogalom, a za ceno brutalne vojne na Balkanu, natančneje v Bosni in Hercegovini.
Res je, da je nova meja leta 1920 del tradiconalnega slovenskega ozemlja priključila Avstriji brez vojne, a to ni nujno pomenilo trajnega miru. Slovenci, ki so tako postali Avstrijski Korošci so se morali večrat boriti za svoje narodne, jezikoslovne in kulturne pravice. Na plečih naroda je visela usoda generacij, kar nehote primerjamo s kiparsko izdelanimi umetnikovimi Kinderjajčki, ki nosijo težo meje in obenem simbolično razdvajajo in povezujejo obe strani, različne generacije, njihov jezik, kulturo in posameznike. Z melanholično zvočno kuliso, ki spremlja instalacijo avtor poudari vse te konotacije in zapiše: Koroško ljudsko pesem “N’mau čez izaro” sem večglasno izvedel sam, da bi prostor ovil v otožen melos. S prepletom teh elementov nudim obiskovalcu celostno izkušnjo in ga spodbujam k razmisleku o posledicah meje–te, koroške, ki je ločila družine, prijatelje in sosede, pa tudi meje kot univerzalnega družbeno-političnega dejstva, ki kroji in vpliva na usode mnogih.
Meja, ki deli leseno kiparsko konstrukcijo na dvoje je precizno povzeta resnični ozemeljski meji na lokaciji, kjer še danes stoji cerkev Sv. Urbana nad Zgornjim Kozjim vrhom v občini Dravograd. Ta meja, določena leta 1920, ki naj bi delila cerkev na dva dela, je po zgodovinskih pričevanjih po samoiniciativno izvedenem glasovanju okoliškega prebivalstva ter dogovoru med lastnikoma zemlje nazadnje le pripadla slovenskemu delu, kjer je še danes. Prav v bližini tega kraja umetnik po zaključku razstavnega projekta – kiparske instalacije v galeriji – izvede ognjeni perfomans tako, da leseno konstrukcijo zažge in jo kot pepel vrne naravi. Tako simbolično pokoplje in se kritično postavi zoper vsa razdejanja, vojne, tragične migracije in razdvojevanje, ki jih vse od agrikulturne revolucije povzročajo politične meje, te destruktivne posledica procesa lastninjenja. Prav te meje, ki so vse bolj navidezne, čeprav v tem trenutku še dajejo vtis stabilnosti in večnosti, pa bodo, po mojem prepričanju kmalu izgorele in postale obskurne, saj verjamem, da smo v sodobnem, globalno post-antropocenem in tehnološko mrežnem svetu, pripravljeni na raziskovanje vesolja, kjer bomo resni akterji šele takrat, ko bomo vsi skupaj nastopili kot Zemljani, prebivalci ene Zemlje, na kateri ne bo več političnih mej, pa tudi ne mej med človekom in naravnim okoljem.
Osebno verjamem, da na pogorišču sodobnosti lahko zgradimo boljšo prihodnost. A ta takoimenovana vizualizacija boljše prihodnosti zagotovo skriva neke nove izzive, tako kot vsa Kinderjajčka skrivajo bolj ali manj prikupna presenečenja.
Fotografija zgoraj: Boris Beja @srcozlom, 2021, KGLU, copyright KGLU & Boris Beja