16.6. 2020 – 14.3. 2021

dokumentacija akcijskega raziskovanja na mednarodnem projektu RAZMEJITVE

Kuratorici Maja Antončič in Andreja Hribernik sta na razstavni projekt RAZMEJITVE povabili tudi Marka Požlepa. 

Mark Požlep je vizualni umetnik, ki “nastopa” kot raziskovalec avanturist. Svojo živo umetnost oz. performans spreminja ne samo v družbeno pogojene procese, ampak tudi v procese osebne izkušnje. Raziskovalno – dokumentarni projekti šele v postprodukciji vsebujejo elemete likovosti, medtem ko se med odvijanjem “v živo” poleg družbenih fenomenov osredotočajo na meje človeškega telesa, v smislu izzivov kako preživeti v skrajnih, z biološkimi ekstremi pogojenih okoljih. Kako preživeti, kako misliti in kakšna  socialno-sonaravna so ekstremna okolja sedanjosti, prihodnost in preteklosti?

Gre za mednarodne projekte kjer je velikokrat v ospredju reka, torej mogočno vodovje, po kateri plovba in zakonitosti plovbe določata predvsem narava in struga neke reke. V prejšnjem projektu je Mark v New Yorku preveslal reko Hudson, v tokratnem, zdaj že dokumentarnem projektu, ki ga predstavlja v obliki dramaturške pripovedi, video in druge dokumentacije – pa sta skupaj z Maxime Berthoujem potovala z lastno skonstruiranim plovilom po mogočni reki Mississipi, po reki, ki s svojimi številnimi pritoki in jezeri razmejuje severnoameriški kontinent na dvoje, obenem pa s svojim zlivanjam Missourija in Mississippija ter posledično plovnostjo povezuje skrajni sever in jug dežele.

Dolovite, da povzamem in parafraziram umetnikov zapis o projektu Southwind: 

Od 2. septembra 2019 do oktobra 2020 sta Mark Požlep in Maxime Berthou plula po reki Mississippi z doma do-delano 6 metrsko barko, ki jo je poganjal parni stroj. Reka Mississippi je “telo nacije” in entiteta, ki predstavlja študijo današnjih ZDA. ZDA svojo bogato in tragično kolonionalno zgodovino dolgujejo ravno možnostim, ki jih je odpirala in zapirala mogočnost Mississippija. Komericialni in tržni potencial te ogromne in mestoma zelo divje reke se razteza 3.730 km in prečka 10 različnih držav: Minnesoto, Louisiano, Wisconsin, Illinois, Kentucky, Tennessee, Mississippi, Iowo, Missouri in Arkansas. 

Njuj cilj je je bilo raziskovanje sodobne ameriške družbe kot prototipa razdeljenega in razplastenega socialnega okolja, ki predstavlja zmešnjavo različnih družbenih stanov, tako kot povodje reke, s svojimi pritoki, odtoki, razmejitvami in zamejitvani okolje spreminja bodisi v kaos, bodisi v ravnovesje. Southwind je raziskava osebnih izkušenj, so prepisi in zapisi le teh, je raziskava disproporcev in nenazadnje je tudi preizpraševanje o produkcijskih mehanizmih in mejah umetniškega dela.

Ob preživetveno izzivalnih umetniških procesih se pri Marku Požlepu večkrat vprašamo kaj ga žene v tako ekstremne situacije, četudi umetnik sam ne pozna natančnega odgovora je nekaj zagotovo – nedvomno gre za ljubezen in občudovanje reke kot take, reke, ki se začne z majhnim potokom in se do svojega izliva, v primeru večjih rek na katerih je plul Mark, spremeni v ogromno vodovje z neverjetno močjo dajanja in vzemanja življenja.

Ko govorimo o reki, pa seveda ne moremo prezreti bosansko norveškega pisatelja Bekima Sejranovića, ki je kot nek duhovni literarni Markov brat. “Na življenje se da gledati kot na plovbo po reki od izvira do ustja. Pluješ v telesu, ki je tvoja barka in se izogibaš brzicam, skalam, plitvinam in sipinam. Nekje malo pospešiš, nekje pluješ kakor te nosi voda, nekje te močan tok odnese proti tvoji volji, nekje te vrtinec povleče proti dnu. Na koncu prideš do ustja in se izliješ v morje. Rečni tok je vnaprej definiran, to je najbrž tista usoda, na katero pa se da vplivati, saj na svoji barki še vedno krmariš ti. Ti si kapitan. Tudi kapitan pa mora slediti reki, po suhem se pluti ne da.” je v romanu o plovbi na Savi z naslovom Tvoj sin Huckleberry Finn zapisal Bekim.

Na življenje se da gledati kot na plovbo po reki od izvira do ustja. Pluješ v telesu, ki je tvoja barka in se izogibaš brzicam, skalam, plitvinam in sipinam. Nekje malo pospešiš, nekje pluješ kakor te nosi voda, nekje te močan tok odnese proti tvoji volji, nekje te vrtinec povleče proti dnu. Na koncu prideš do ustja in se izliješ v morje. Rečni tok je vnaprej definiran, to je najbrž tista usoda, na katero pa se da vplivati, saj na svoji barki še vedno krmariš ti. Ti si kapitan. Tudi kapitan pa mora slediti reki, po suhem se pluti ne da.

Bekim Sejranović

Tako kot književnika Bekima Sejranovića, tudi umetnika – kapitana Marka ne zanima samo lastna usoda in preživetje. Svoj umetniško raziskovalni proces poimenuje akcijsko raziskovanje, termin, ki ga je v antropologiji definiral psiholog Kurt Lewin (leta 1948) in pomeni “primerjalno raziskovanje pogojev in učinkov različnih oblik družbenega delovanja ter raziskovanje, ki vodi v družbeno akcijo.”Raziskovanje, ki proizvaja samo knjige, ne bo dovolj”, pravi Lewin in  loči dva različna tipa vprašanj pri raziskovanju družbe: proučevanje splošnih zakonov o življenju skupine in diagnostiko določene situacije. 

Požlepa ob vsem tem zanimajo predvsem možnosti in potencial transformacije neke realnosti in dokumentiranje te transformacije. Ta proces neposredno omogoča, da pozitivne učinke transformacije prenesemo v neko drugo okolje. Tako kot reka spreminja svoj tok in s tem življenje ob toku, lahko družbeno politični transformativni tokovi premagajo bregove in nasipe ter spreminjajo okolja, ki pridobijo revolucionarni potencial, ne glede na to kako in koliko so marginalizirana in lokalizirana.

Fotografija zgoraj: Mark Požlep, Southwind, still-image, 2019, copyright Mark Požlep